Ljubiteljska kunčereja ima v Sloveniji že dolgo tradicijo in sega vse do začetkov organizirane gojitve pasemskih malih živali na Slovenskem. Že na prvih razstavah malih živali, organiziranih na področju današnje Slovenije in sicer že pred drugo svetovno vojno (leta 1928), so med razstavljenimi živalmi prevladovali kunci in na večini razstav pri nas je podobno še danes. Kunec je namreč od vseh vrst pasemskih malih živali najbolj donosna žival, saj z ekonomskega vidika gojitelju omogoča pridelavo mesa, krzna, volne (angora kunci) in nenazadnje tudi izvrstnega gnoja, ki je zelo iskan v vrtnarstvu. Dejstvo je, da se je v preteklosti večina gojiteljev odločala za rejo kuncev predvsem zaradi prej navedenih vidikov, zato so gojili večinoma križance različnih pasem, s čimboljšimi klavnimi lastnostmi. Z leti je ta reja dobivala vse bolj ljubiteljski značaj, saj se je vse več gojiteljev odločalo za gojenje pasemskih kuncev, ki jih s ponosom razstavljajo na razstavah širom naše domovine. Na začetku devetdesetih let 20. stoletja pa je gojenje pasemskih kuncev z razširjanjem pritlikavih pasem dobilo novo razsežnost – kunec je postal tudi hišni ljubljenček, saj se vse več ljubiteljev malih živali namesto psov ali mačk odloči za tako imenovanega “hišnega zajčka”.
Slovenska kunčereja je svoj vrh zaenkrat dosegla v sredini osemdesetih let, ko je bilo na 5. Republiški razstavi predstavljenih preko 1000 kuncev skoraj 50 različnih pasem. Število od takrat nekoliko upada, tako da je bilo na državni razstavi leta 2004 razstavljenih le 482 pasemskih kuncev, toda število pasem je ves ta čas v porastu.
Danes nekaj tisoč slovenskih kunčerejcev organiziranih v 32 društvih goji točno 50 različnih pasem kuncev v 87 različnih barvah. Vsako leto se na poseben način označi (tetovira glej pravilnik o tetoviranju) preko 4000 pasemskih kuncev, ki jih potem gojitelji razstavljajo na različnih vrstah razstav, kot so npr. društvene, regijske, državne, mednarodne in kot najvišje evropske. Sekcija za kunčerejo skupaj s posamičnimi društvi vsako leto organizira tudi specialno razstavo vseh najlepših kuncev takoimenovani “Slovenski superpokal za kunce”. Vsi kunci, ki sodelujejo na razstavah morajo biti ustrezno zdravstveno zaščiteni, tako da vsi gojitelji, ki so člani društev, svoje kunce redno letno cepijo proti hemoragični bolezni in miksomatozi. Ker so vse živali organiziranih ljubiteljskih gojiteljev zdravstveno preventivno zaščitene, lahko trdim da v zadnjem času praktično ni prišlo do izbruha prej omenjenih bolezni pri naših kuncih. Problem pa še vedno predstavljajo neorganizirani gojitelji, ki kunce gojijo predvsem zaradi pridelave mesa ali krzna, zato vse njih vabim v naše vrste. Velikokrat me taki kunčerejci sprašujejo, zakaj sploh postati član društva gojiteljev malih živali? Razlogi so naslednji: v vseh društvih je preko področnih veterinarjev organizirana preventivna zdravstvena zaščita živali, na rednih mesečnih sestankih se gojitelji seznanjajo z aktualnimi novostmi na področju kunčereje in izmenjujejo praktične izkušnje in spoznanja pri reji kuncev, društva organizirajo razne strokovne posvete in predavanja priznanih strokovnjakov, preko društev je mogoče nabaviti strokovno literaturo o gojenju kuncev, organizirani so ogledi razstav malih živali doma in v tujini, preko uveljavljenih gojiteljev v posameznem društvu je mogoče kupiti pasemske kunce, vse pasemske kunce matičarji tetovirajo, vsi člani društev lahko svoje živali razstavljajo na različnih vrstah razstav in s tem tekmujejo za različne oblike priznanj ter nagrad.
Kunčje pasme glede na velikost delimo na velike, srednje, male in pritlikave, glede na dolžino krzna pa na normalnodlake in kratkodlake ter dolgodlake, ki ju večkrat poimenujemo kar “pasme s specifičnim krznom”. V Sloveniji so že ves čas najbolj razširjene velike (orjaške) pasme, predvsem sivi orjaki, orjaški lisci in ovnači različnih barv, predvsem sivi.